od Tihotapci

Sidro

Kongresni trg, Ljubljana

Da bi se zbudil, a ne še čisto, samo na robu bi visel,
za jadro bi se držal in verjel bi kapitanu na besedo,
vrvi bi zvesto zvijal in raztegoval kot so me naučili,
senca, ki se ločiti noče od človeka, svet v ravnotežju.

Kakšna zmota. Če gledal si kdaj v zid, približno dolgo,
in iskal zaman, čeprav brez naglice, sledove trgovskih
potovanj med lisami otokov in zaenkrat primerni veter,
če vprašal si odsev v ogledalu, zakaj zgleduješ se po

pomočniku, čeprav brez veselja, saj veš, da nisi vreden
vajenca, če kdaj si v pest zaklel, ker pred zakonom trepetaš,
malo zmeraj kriv in če ugriznil si krepko v prste, sklenjene
v molitev za pogrešane, če je tekla kri: imamo resen primer.

Kakšna zmota. Da bi se zbudil, a ne še čisto, moraš zbrati
ves pogum, drhteti od tesnobe in biti skoraj blazen, padec
bo globok, če ti odpovejo roke, še zlasti, če si brez varuha.
Ne bi se zbudil, sploh ne: raje bi lebdel kot odložena kazen.





Balkanski most

za Igorja Štiksa

Drugi delajo si zvezdni zemljevid, midva dol strmiva,
v zaupljivo vodo, in dolgo šepetava o dišečih zrnih
in skrivališčih, slabih in manj slabih časih, vrtoglavo
te zadane, kot nosečnico, ki ne donosi, če preveč

predaja se prividom. Množijo se s peskom na obali
slehernega mesta, kamor te vleče nejasna obljuba,
gradivo za roman, otožni hišnik, pismo pod vrati.
Pojma nimam, kdo v soseski včeraj modnih likov,

ki tvoja družba so iz nuje in zvedavosti, kdo res ve,
da v vsakem naključju počiva ključ, kdo s tabo sedi,
in kdo vidi to, kar vidiš ti: peno okrog ust, ki spremlja
propadle študente v snu, razrite ulice, trg brezimnih

talcev. Kobile žalostno hrzajo in samomore delajo.
Ti vidiš novo kožo in celino, vidiš stran v knjigi,
ki jo boš napisal, vidiš luže na pločnikih Chicaga
in Pariza, vidiš znak samote in mnogo bralcev.





Kip ilegalca

Štefanova ulica, Ljubljana

To nesrečno mesto, kjer se ponavljajo porazi,
spopadi oboroženih sil so brez človeške mere,
tiskarne obratujejo v prepovedanem jeziku,
knjige berejo med debli in ruševinami, zapori

po tekočem traku kadre izdelujejo, primerni so
za omejene nočne akcije. Nevidni bataljon kaže
pot v dolino miru, zločin in maščevanje: velika
razlika. Hoteli so polni oficirjev in mestnih žensk,

ki znajo potešiti željo po širinah izgubljene zemlje
in dolžinah odpuščanja, skriti grehi so javne vrline,
vsi vaši pogovori se snemajo, mikrofoni so v zidu,
važne so bolečine upornikov in imena redkih ptic.

Oko sokola se blešči, ostrijo se orlovski kljuni,
perje nad strehami frči in gledalci spodaj smo že
znojni. Predirni kriki in hitri udarci, krvaveče meso
in temni sij svobode: na svidenje v naslednji vojni.





Ženska, ki je ni

Hommage Ivu Andriću

Žal mi je, da nisi dlje ostala, konica sije v mraku.
Saj tudi drugi, ki jih poznam na videz, se oglasijo,
odpisani, ne pozabljeni spomini in prasketanje peči,
prisegam, gorelo je v kovinskem gašperju, ki želi si

hrano, premog in polena dremajo v kleti, obvezne vaje
niso bile skladne s  počitkom, kot sva si ga zamislila,
čeprav pred plapolanjem res ne čutim nobene groze,
prej nekaj podobnega spremembi, iz dneva v dan,

prisegam, bil je dolg premor za bratstvo in enotnost
in prvomajski kres, kdo si in čigava si, zakaj tvoje
besede zvenijo iskreno, kadar so najmanj resnične,
oblike oranžnih eksplozij bi si zaslužile pozornost,

ki jo vsak razviti narod posveča svojim modrecem,
novi stili branja in obljube, prelomljene kot skoki
čez plamene, vdihneš dim in izdihneš temo, teden
zaupnih pogovorov: žal mi je, da nisi dlje ostala.