Ljubezen je zlo

»Ljubezen,« je v svoji prepoznavni stalinistični angleščini nekoč rekle Žižek, »je zlo.« Kdor ljubi, je vedno kriv za izbris vsega, česar ne ljubi. Za pozabo, izključitev, za omare, polne okostnjakov. Kdor ljubi, najprej izbriše vse, česar ne ljubi, nato pa še tisto, česar v svoji ljubezni ne more prepoznati kot stvar na sebi. In enako, rada reče moja profesorica za Uvod v primerjalno književnost, je z domovino. Od domotožja do nacionalizma ni prav daleč, še doda. In vem, da se ne moti povsem. To vem zato, ker vidim, kako se vse v meni upira, da bi vzljubilo Ameriko. In vem, da je del tega odpora upravičen, da je del tega odpora političen in da je del tega odpora nujen. A vem tudi, da je del tega odpora iracionalno sovraštvo, z nujnostjo prilepljeno na hrbtno stran ljubezni.

Amerika se je v kolektivno nezavedno Jugoslovanov in njihovih otrok prodala točno tako, kot se je nameravala. V nejasnih obrisih obilja, svobode in lepote. Generacija mojih staršev, generacija mojega brata in moja generacija, vsi smo živeli od podobnih fantazmatskih sanj, sestavljenih iz popkulturnih drobcev. Še vedno se spomnim občutka naklonjene radovednosti, s katerim sem nasledila to tradicijo, s katerim sem brala Kerouaca in razmišljala o tem, kako lepo bi moralo biti preizkusiti v tej dolgi samotni svobodi, ki rojeva umetnost velikih razsežnosti. Še jasneje pa se spomnim, kako malo od tega je ostalo, ko so kolesca letala, s katerim se pristala v deželi priložnosti, podrsala ob beton pristajalne steze letališča v Chicagu.

A stvarem, državam enako kot ljudem, je treba dati priložnost. Čeprav je po vseh letih od kar sem kot najstnica prvič brala Kerouaca z mano ostal samo še spomin na prizor, v katerem slišimo avtorski glas v tišini noči prežvekovati večno vprašanje, kaj le je moralo mučiti Boga, da je naredil življenje tako žalostno, je čisto možno, da je edina vstopna točka v Ameriko – cesta. In čisto možno, da je vzljubiti žalost, ki pride z njo, edini način, na katerega je mogoče vzljubiti Ameriko. Zato sem, ker sem morala poskušati, najela avto. Budget mi je pripisal Kio Soul. Ker ima življenje smisel za humor, je bila črne barve. In sem šla.

Od St Louisa proti Kansas Cityu pelje Interstate 70, prosto po Gillian Flynn najbolj duhamorna cesta vseh časov. Narisana z ravnilom. Plakat na vsake dva metra. Propagirajo Jezusa Kristusa, kavbojske škornje, zobozdravstvene ordinacije, vse, do česar je težko priti. Kansas City počasi pridobiva na ugledu. Premore nekaj hipsterskih lokalov, razkošne vodnjake, žar na vsake dva metra in dolga predmestja trhlih hišic, polnih vreščečih otrok in ljudi, ki morda dajejo lažen vtis, da prekupčujejo z drogo. In monumentalen muzej, posvečen prvi svetovni vojni, vrh katerega se boči orjaški monolit, ki opozarja, kako dragocena so bila življenja ameriških vojakov, ki so padli v tej najbolj nesmiselni vseh nesmiselnih vojska.

Gospodu, ki občasno vodi turiste skozi razstavo, sem se morala zdeti izgubljena. Iščem kaj določenega? Me kaj zanima? Mi lahko razkaže spominke, ki so jih ameriški vojaki s fronte pošiljali domov? To lično ohranjeno čelado, na primer? Eno takih imamo doma, rečem, samoumevno, neusmerjeno. Res? Ste Francozinja? Ne pričakujem, da bo razumel, o čem govorim, če bom priznala, da sem Slovenka, zato navržem nekaj splošnih, praznih mest: soška fronta, Rommel, bitzkrieg. Alpinka sem. Skomigne z rameni in se prijazno nasmehne. Prostovoljec je, penzionist, ki z dolgimi urami svojega na novo pridobljenega prostega časa poskuša početi nekaj koristnega. Od njega nič in nihče ne pričakuje, da bi snov muzeja, v katerem se je znašel, poznal v detajl. Pozna tisto, kar je bilo pri roki. Kraje, kamor so šli umret sorodniki. To, da je umreti v čast domovine sladko in pravično, a vsemu navkljub obupno moreče.

Od Kansas Citya proti severu skozi Nebrasko zlagoma vodi Highway 2, najsamotnejša cesta na svetu. Skozi teren, ki se neopazno dviga, skozi Sand Hills, valovite prerijske griče, redko posejane z osamljenimi kmetijami, ob kateri človek pomisli, da – kdorkoli jih že naseljuje – ob vsej tej samoti gotovo ni ohranil zdrave pameti. Prijatelj, ki je pred leti prepotoval Mongolijo, leto kasneje pa traso historične Route 66 čez Ameriko je rekel, da ga nič na svetu ni pripravilo na osupljivo podobnost med njima.

Voziti skozi Nebrasko je kot bi nastopal v kakšnem Wendersovem filmu. In to je hkrati tudi edini način, s katerim človek lahko zakrpa boleče razpoke na duši, po kateri z vseh strani grabi ta odljuden, negostoljuben prostor. Lepota drugega reda. Uvožena, posredna, dodana. Cesta, ki glede na Ameriko leži v istem metaforičnem pasu kot Svoboda, je tradicionalna obljuba novega začetka, iracionalnega optimizma, neosnovanega upanja, prazen prostor, skozi katerega vodi, pa obljuba njegove uresničitve. Tistega, ki gleda naravnost vanjo, pričaka samo socrealizem. Zato je treba gledati čez.

Preklopiti na lokalno radijsko postajo pomeni prisluhniti refrenu kantri hitiča, ki sporoča, da so majhne stvari tiste, ki štejejo. Pohan piščanec, hladno pivo, kavbojke, ki ne tiščijo. In res. Kaj, če ne majhne stvari, ohranja pri življenju človeka, ki nikdar v življenju ne bo zbral dovolj denarja, da bi zapustil dolgo, pusto prerijo zvezne države, v kateri se je rodil?

Od vseh krajev, na katere je življenje pozabilo, sem sem pristala v Južni Dakoti. A nisem bila zvesta. Ja, šla sem v Black Hills, ampak ne, nisem videla Mount Rushmorja. Sem pa videla, enakih razsežnosti, enakega patosa, Crazy Horse Memorial, spomenik v čast legendarnemu poglavarju Lakot, ki ga leta po smrti norega Poljaka Korczaka Ziolkowskega, v skalo še vedno kleše njegova družina. Vstopnico mi je prodala debelušna Indijanka. Do spomenika je bilo nemogoče priti. Vse, kar je bilo na voljo, je bil diznilend spominkov in plačljiv daljnogled, s katerim si poglavarju za pest drobiža lahko pogledal v obraz. Bilo je žalostno. In deževalo je.

Deadwood, mitološko mesto brez zakonov, kjer so v glavo ustrelili Wild Billa Hickocka, se je z leti razvilo v Kranjsko Goro. Stisnjen ob rob gora, s pokopališčem na hribu, nekaj kazinoji in cenenimi moteli v dolini, s semaforjem, ki nikoli ne dela, starinarnicami, v katerih lahko kupiš poceni rabljeno orožje in trgovinicami, kjer prodajajo majice za volivce Donalda Trumpa: Donald kot Superman, Donald, Donald na motorju, Donald kot eden izmed nas. Donald, odrešenik obubožane bele Amerike.

Barbra-Jean je upokojena lezbijka, ki vodi konjeniške ture po obronkih hribov nad Deadwoodom. Bivša medicinska sestra, bivša žena, prestara, da bi svoj čas in svojo volj še vlagala v službe in može, ki ne prinesejo nič drugega kot nesrečo. Posede nas, vsakega na svojega konja, in nas skozi meglo in nizke borovce vodi po ozkih kamnitih stezah. Deadwood, pove, je bil nekaj časa središče zlate mrzlice. Letaki so reveže vseh ameriških mest vabili, naj pridejo, z lopatko in kanglico, in si prikopljejo svojo pot do sreče. In so prišli. Peš. Hodili so pol leta, leto, prišli so bolni in sestradani. Vsakomur je bila dodeljena zaplata zelje. In so kopali. In umirali. Obogatel ni nihče.

Kjer se črni griči Black Hills končajo, se začne Badlands. Ena tistih pokrajin, o katerih je nemogoče govoriti, ne da bi jezik zablodil v ceneno poezijo. Kot bi hodil po luni je. Neznosno lepo in neznosno srhljivo. Stožčaste erozijske planote, mufloni, ki v čredah prečkajo pasove trave, ki skrbno urejeno cesto ločujejo od skalovja.

Kjer se konča Badlands, se začne beda. Pine Ridge Indan Reservation je, kot sugerira ime, indijanski rezervat. Eno najrevnejših področji v ZDA, globoko pod pragom revščine. Področje, kamor so priseljenci s svetih hribov pregnali Siouxe, kjer so jih razorožili in zdesetkali pri Ranjenem Kolenu. Pri Ranjenem kolenu danes stoji zarjavela rdeča tabla, ki priča o masakru. In skromno pokopališče in parkirišče ob njem, po katerem kot kakšna cenena metafora tavajo indijanske deklice, ki so jih matere poslale beračit.

Prevoziti srednji zahod je, kot bi se ti na glavo zrušilo nebo. Je dolga, pusta tišina, ki um spravlja v zadrego in v odsotnosti opornih točk, ob katere bi se lahko naslonil pogled, jemlje dih. In je revščina. Revščina podob in revščina ljudi, ki so iz neumnosti ali trme naselili zemljo, ki je ni hotel nihče drug. A vemo: kdor opisuje pokrajino, opisuje samega sebe. In vse, kar sem videla na svoji poti iz St Louisa v Deadwood je bila moja nezmožnost vzljubiti deželo, ki ni moj dom. Svoje togo, neliberalno domotožje, svoje zlo.

Pravzaprav je hecno. V Ameriko sem prišla vajena zatrjevati, da je nacionalizem nekaj, kar me osebno ne zadeva. Da ne verjamem v nacionalno državo, da je domovinski ponos čustvo, predvideno za tiste, ki nimajo niti poguma, niti veščin, da bi v življenju kaj dosegli sami, brez zaslombe nečesa večjega, bolj abstraktnega, nejasne mase, ki prinaša nejasno obljubo varnosti. In hecno, vse to bi še enkrat ponovila, v kateri koli politični razpravi, za katerim koli formalnim omizjem, pred katerokoli kamero, v čigar koli diktafon. A odkar ne živim več doma vem, da imam domovino.

»Del morale je,« radi citiramo Adorna, »ne biti doma v lastnem domu.« Ohranjati distanco in kritičnost, ki pride z njo. In res je. A res je tudi nekaj drugega. Odkar sem, neprespana, razmajana in neaklimatizirana zapeljala nazaj v St Louis ob večerih včasih prebiram Saidove Zapiske o izgnanstvu, zato vem, da tudi tisti, ki verjamejo, da je imel Hugo Svetovitorski prav in da je imel prav Adorno, vztrepetajo ob spominu na dom. Predvsem tisti, ki jim ne bo nikoli več dovoljeno, da bi se vanj vrnili. A Said, rada reče moja profesorica za Uvod v primerjalno književnost, govori o domu, ki si ga človek sezida v literaturi. A ne verjamem. Saidovi prijatelji, na katere naletimo v Zapiskih, samomorilci, pijanci, pesniki, niso preostanka svojih življenj žrtvovali depresiji zato, ker bi pogrešali dom iz besed. Pogrešali so ljudi, navade, vonje. In čeprav je res, da zahrbtna čustva, v katera so se zavlekli, včasih rodijo nacionalizem in sovraštvo, še pogosteje rodijo samo žalost. In žalost je onstran morale. Žalost samo je.