Seveda je tako početja izzvalo burne reakcije. Ko so švedsko ministrico za pravosodje Beatrice Ask v radijskem intervjuju vprašali, ali jo takšno očitno rasno profiliranje skrbi, je hitro zavrnila kakršnekoli razloge za skrb. Izjavila je, da je to, kaj imajo ljudje za rasno profiliranje, pravzaprav stvar "osebne izkušnje", nato pa dala vedeti, da se tej zadevi ne misli več posebej posvečati.
Pisatelj Jonas Hassen Khemiri je v odgovor na komentar ministrice napisal odprto pismo, objavljeno spodaj. Objavljeno je bilo v stockholmskem časniku Dagens Nyheter 13. marca 2013. Že istega dne je pismo v družabnih omrežjih podrlo rekord najbolj deljenega prispevka tega časnika. Kot trdijo pri Dagens Nyheter, je bilo Khemirijevo pismo na twitterju deljeno tolikokrat, da bi teoretično lahko doseglo vsakega Šveda s twitter računom. Trenutno je najbolj deljeno besedilo v švedski zgodovini.
—Rachel Willson-Broyles
Draga Beatrice Ask,
veliko stvari naju razlikuje. Vi ste rojeni v sredini petdesetih let, jaz v poznih sedemdesetih. Vi ste ženska, jaz sem moški. Vi ste političarka, jaz sem pisatelj. Nekaj stvari pa imava tudi skupnih. Oba sva študirala mednarodno ekonomijo (ne da bi diplomirala). In imava zelo podobno pričesko (čeprav je barva najinih las drugačna).
Oba sva polnopravna državljana te države, rojena znotraj njenih meja, druži naju jezik, zastava, zgodovina, infrastruktura. Oba sva enaka pred zakonom.
Prejšnji četrtek, ko so Vas na radijskem programu P1 Morgon kot ministrico za pravosodje vprašali, ali Vas skrbi, da ljudje (državljani, davkoplačevalci, volivci) trdijo, da jih je na ulici ustavljala policija in zahtevala dokumente zgolj na podlagi njihovega (temnega, ne plavolasega, ampak temnolasega) videza, sem bil nad Vami prav presenečen. Vi ste namreč odgovorili:
»Če se nekdo sprašuje 'zakaj so me ustavili in izprašali', je to seveda lahko zelo osebna izkušnja. Nekateri so že vnaprej prepričani o določenih stvareh in imajo zato občutek, da vedno ustavljajo samo njih in samo na podlagi njihovega videza, čeprav nihče ne more soditi, da so storili kaj slabega. [...] Preden obsojamo policijo in se sprašujemo, ali je ravnala v skladu z zakoni in pravili, je treba pogledati širšo sliko.«
Zanimiva izbira besed: »vnaprej prepričani«. Ker smo točno to. Vsi smo krivi, dokler ne dokažemo drugače. Kdaj osebna izkušnja postane struktura racizma? Kdaj postane diskriminacija, zatiranje, nasilje? In kako lahko gledanje »širše slike« izvzame toliko osebnih izkušenj državljanov?
Pišem Vam s preprosto prošnjo, Beatrice Ask. Rad bi, da zamenjava svoji koži in izkušnji. Dajte, no. Greva poskusit. Saj niste bili nikoli nenaklonjeni rahlo čudaškim idejam (še vedno se spomnim Vašega kontroverznega predloga, da bi vsakomur, ki je plačal za seks, morali poslati obvestilo v sivkasti kuverti). Za štiriindvajset ur si bova izposodila telesi drug drugega. Najprej bom jaz v Vašem telesu, da bi dojel, kako je biti ženska v patriarhalnem svetu politike. Potem si boste Vi lahko izposodili mojo kožo, da bi razumeli, da dogodek, kot je, ko hodiš po ulici, dol v podzemno ali v nakupovalno središče in vidiš policista, kako stoji z Zakonom na svoji strani in s pravico, da se ti približa in zahteva od tebe, da dokažeš svojo nedolžnost—da takšna stvar prikliče spomine. Druge zlorabe, druge uniforme, druge poglede. In ne, ni treba iti tako daleč nazaj, kot je denimo Nemčija v času druge svetovne vojne ali Južna Afrika v osemdesetih. Nedavna švedska zgodovina je dovolj—serija naključnih izkušenj, ki se jih najino skupno telo naenkrat spominja.
Stara sva šest let in pristaneva na letališču Arlanda, v najini skupni domovini. Proti carini hodiva z očetom, ki ima potne dlani, ki si odhrka grlo, ki si popravi lase in si zlošči čevlje. Dvakrat preveri, ali ima švedski potni list v pravem notranjem žepu. Vse rozaste barve ljudi spustijo mimo. Očeta pa ustavijo. In razmišljava. Morda je bilo naključje. Stara sva deset let in vidiva isto sceno, kako se ponovi. Morda je bil kriv njegov naglas. Stara sva dvanajst let in vidiva isto sceno. Morda je bila njegova luknjasta torba s pokvarjeno zadrgo. Stara sva štirinajst, šestnajst, osemnajst.
Stara sva sedem in greva prvič v šolo. Očeta je bilo že takrat strah, da bodo njegovi otroci nasledili njegovo nepripadnost, zato nama predava uvod v spoznavanje narave in družbe: »Če si videti kot mi, se moraš vedno tisočkrat bolj potruditi biti boljši od vseh drugih, če nočeš, da te zavrnejo.«
»Zakaj?«
»Zato, ker je vsak racist.«
»Ti tudi?«
»Vsi, razen mene.«
Vidiš, točno tako deluje racizem. Nikoli ni del naše krivde, naše zgodovine, naše DNK. Vedno je nekje drugje, nikoli tu, v meni, v nas.
Stara sva osem in gledava akcijske filme, kjer temni moški posiljujejo, psujejo, pretepajo svoje ženske, ugrabljajo svoje otroke, manipulirajo in lažejo in kradejo in zlorabljajo. Stara sva šestnajst, devetnajst, dvajset, enaintrideset in še vedno povsod gledava iste, enodimenzionalne like.
Stara sva devet in se odločiva, da bova postala največja piflarja v razredu in največja priliznjenca na svetu. Vse gre po načrtu, dokler nimamo nadomeščanja z novim učiteljem, ki avtomatsko domneva, da sva tudi največji barabi v razredu.
Stara sva deset in prvič, toda ne zadnjič, naju preganjajo obritoglavci. Najino skupno telesce opazijo pred cerkvijo Hogalid, blizu klopi, na kateri se zbirajo pijanci. Začeli so rjoveti in midva stečeva, da bi se skrila v kakšno avlo, v ustih imava okus po krvi, srce nama bije kot zajcu še celo pot do doma.
Stara sva enajst in bereva stripe, v katerih so Orientalci mistično eksotični in čutni, vsi imajo prelepe rjave oči (toda tudi sleparske).
Zdaj sva stara dvanajst in greva v glasbeno trgovino poslušat najnovejše hite. Vsakič, ko greva tja, varnostniki krožijo okrog naju kot morski psi, govorijo v voki-tokije in nama sledijo na razdalji nekaj metrov. Poskušava se obnašati normalno, trudiva se, da bi bila najina mimika videti čim bolj nekriminalno. Hodi normalno, Beatrice. Dihaj kot običajno. Pojdi do police z albumi in vzemi z nje Tupacov album tako, da ne bo videti, kot da ga hočeš ukrasti. Ampak varnostniki še kar naprej vohunijo za nama in nekje globoko v najinem skupnem sebi čutiva s sramom izpolnjeno zadovoljstvo, ker sva okusila to strukturo, ki je ujela naše očete, in zdaj končno razumeva, zakaj naši očetje tu niso nikdar uspeli in zakaj so se njihove sanje potopile v morje zavrnjenih prošenj za delo.
Imava trinajst in začela sva hoditi v mladinski center, kjer slišiva razne zgodbe. O prijateljevem starejšem bratu, ki je nekje v centru Stockholma jezikal policiji, ta pa ga je stlačila v kombi in ga z razbitim nosom odložila daleč v predmestju. O prijateljevem bratrancu, ki so ga maltretirali in vlekli po tleh tiste male sobe na podzemni postaji (s telefonskimi imeniki čez stegna, da se ne bi poznale modrice). O očetovem prijatelju N., ki ga je ustavila policijska patrulja in ga zaprla v celico za pijance, ker je govoril nerazločno. Vse do jutra niso opazili, da nekaj ni v redu, in šele na urgenci so ugotovili, da ima krvni strdek. Na njegovem pogrebu si je njegovo dekle zaželelo, da bi jo vsaj poklicali, saj bi jim lahko povedala, da tisti dan gotovo ni pil alkohola.
Stara sva trinajst in pol in živiva v mestu, ki ga oblega moški s puško. Ustrelil je že enajst temnolasih moških v sedmih mesecih, ne da bi ga začela preganjati policija. Najini skupni možgani zato razmišljajo, da je muslimanom vedno najteže, tisti z arabskimi imeni imajo vedno najmanj moči (in popolnoma pozabijo na čase, ko so bile na oblasti druge strukture, denimo takrat, ko so fanta, ki ga je cela šola klicala 'tisti Žid', priklenili na ograjo z njegovimi lastnimi kavbojkami in ključavnico skozi pas; vsi so se mu smejali, ko se je poskušal osvoboditi in smejal se je tudi sam, vsaj trudil se je – ali smo se tudi mi smejali?).
Zdaj sva stara štirinajst, hodiva iz McDonaldsa v centru mesta in dva policista od naju zahtevata dokumente. Stara sva petnajst in sediva pred trgovino Ekspert, ko se nenadoma pred nama ustavi policijski kombi, iz njega prideta dva policista, hočeta videti dokumente, vprašata, kaj bova počela danes in se odpeljeta naprej.
Ves ta čas v nama vlada boj. En glas pravi: Nimajo nobene jebene pravice, da takole izživljajo svoje predsodke. Pa saj nama ne morejo prepovedati, da sediva pred trgovino samo zato, ker nosita uniformo? Zaradi takih izpadov se ne smeva počutiti ogrožena v lastni soseski.
Drugi glas pa govori: Kaj pa, če je najina krivda. Verjetno sva govorila preglasno. Nosila sva puloverje s kapucami in superge. Najine kavbojke so bile prevelike in imele so sumljivo veliko žepov. Velika napaka je, da nosiva tako zločinsko barvo las. Lahko bi si izbrala malo manj melanina v najini koži. Nosiva priimke, ki to malo državo spominjajo, da je del večjega sveta. Mlada sva. Vse bo gotovo drugačno, ko bova odrasla.
In tako je najino skupno telo zraslo, Beatrice Ask. Nehala sva se zadrževati v mladinskem centru, pulover sva zamenjala s črnim plaščem, kapo s šalom. Nehala sva igrati košarko in začela študirati na Ekonomski fakulteti v Stockholmu. Nekega dne sva stala blizu fakultete, na Centralni postaji, in si nekaj zapisovala v zvezek (ker sva si, čeprav sva študirala ekonomijo, na tihem želela postati pisatelja).
Nenadoma se nama je z desne strani približal ogromen moški z naglavnim mikrofonom: »Kako gre?« Vprašal naju je po dokumentih in naju nato v policijskem prijemu popeljal do policijskega vozila, kjer očitno morava počakati, da on dobi potrdilo, da sva res ta, kot trdiva, da sva. Očitno se ujemava z opisom. Očitno sva videti kot nekdo drug. V policijskem vozilu sediva dvajset minut. Sama. Ampak ne zares sama. Na stotine ljudi hodi mimo. Gledajo naju in si šepetajo: »No, tule, še eden več. Še eden več, ki se obnaša v popolnem skladju z našimi predsodki.«
Želim si, da bi bili z menoj v policijskem vozilu, Beatrice Ask. Ampak niste bili. Tam sem sedel sam. Srečal sem vse tiste oči, ki so šle mimo, in jim skušal pokazati, da nisem kriv, da sem samo stal na mestu in izgledal kot nekdo na določen način. Toda težko je dokazovati svojo nedolžnost z zadnjega sedeža policijskega vozila.
In nemogoče je biti del skupnosti, v kateri Oblast neprestano domneva, da si ti Drugi.
Po dvajsetih minutah so naju izpustili iz policijskega vozila brez opravičila, brez pojasnila. Namesto tega sva dobila: »Zdaj lahko greš.« In najino adrenalina polno telo je odšlo stran in si mislilo: »O tem moram pisati.« Ampak najini prsti so vedeli, da se to ne bo zgodilo. Kajti najine izkušnje, Beatrice Ask, niso nič v primerjavi s tem, kar se dogaja drugim; najino telo je odraščalo na tej strani meje, najina mama je iz Švedske, najina realnost je kot udobna soba, polna blazin, če jo primerjam s tistimi, ki so resnično brez moči, brez virov, brez papirjev. Ne grozi nama deportacija. Če se vrneva, nama ne grozi zapor. Zdaj ko veva, da je drugim mnogo huje, sva izbrala tišino namesto besed in leta tečejo in mnogo kasneje pridejo ukazi od »zakonitega in učinkovitega izvedenskega projekta« REVA. Policija je začela pohajati po nakupovalnih središčih in stati pred svetovalnicami, ki pomagajo tistim brez papirjev. Otroci, rojeni na Švedskem, so bili deportirani v države, kjer še nikoli niso bili, in švedski državljani so bili prisiljeni kazati svoje dokumente, da bi dokazali, da pripadajo tej državi, določena ministrica za pravosodje pa je pojasnila, da to nima nič opraviti z rasnim profiliranjem, ampak kvečjemu z »osebnimi izkušnjami«. Rutinskost oblasti. Prakse nasilja. Vsak je pač opravljal svoje delo. Varnostniki, policija, cariniki, politiki, ljudje.
Tu pa me prekinete in rečete: »Ampak zakaj je tako težko razumeti? Vsak mora spoštovani zakone.« In mi odgovorimo: »Toda kaj, če je zakon nezakonit?«
In Vi rečete: »Tu gre za prioritete in mi enostavno nimamo neskončnih virov.« In mi odgovorimo: »Zakaj pa potem vedno najdete denar, da preganjate tiste z malo viri, nikoli pa ni denarja, ko bi bilo te ljudi treba braniti?«
In Vi rečete: »Ampak kako naj kombiniramo široko mrežo socialne varnosti, če hkrati sprejmemo vsakogar?« In mi podrsamo z nogami po tleh in si odhrkamo grla, saj, če smo popolnoma pošteni, nimamo jasnega odgovora na to. Vemo pa, da človek nikdar ne more biti ilegalen in da je treba reagirati, ko začnejo uniformiranci širiti strah in se Zakon obrne proti lastnim državljanom—zdaj Vam je pa dovolj, Beatrice Ask, poskušate zapustiti najino telo, prav tako bralci mislijo, da se je tole malce preveč zavleklo, da se je začelo ponavljati in vrteti v krogu, in prav imate, temu ni konca, ni rešitve, ni zasilnega izhoda, vse se kar naprej ponavlja, ker strukture ne bodo kar izginile le zato, ker bi umaknili program REVA; REVA je logični podaljšek konstante, zatiranja nizke intenzitete, REVA živi naprej v naši nezmožnosti reformirati našo sodobno podobo lastnega naroda, in danes zvečer se bodo v bližnjem baru nebeli obiskovalci sistematično postavili v vrsto, da jih redar ne bi ustavil, in jutri se bodo tisti s tujimi priimki na listo prijav za stanovanja podpisali s partnerjevim priimkom, da jih ne bi vrgli z nje, in pravkar je na prijavo za službo nek povprečen Šved z velikimi črkami napisal »ROJEN IN ODRASEL NA ŠVEDSKEM«, saj ve, kaj se bo zgodilo v primeru, da tega ne bi napisal. Vsak ve, kaj se bo zgodilo v nasprotnem primeru. Vendar nihče ne naredi nič. Namesto tega se raje osredotočamo na iskanje ljudi, ki so se preselili sem v iskanju varnosti, s katero se tako radi ponašamo, čeprav jo nudimo le nekaterim državljanom. In jaz uporabljam prvo osebo množine, ker smo vsi del celote, tega družbenega telesa, tega »mi«.
Zdaj lahko greš
