Spoštovane dame in gospodje,
danes sem tukaj, ker je prevajalka mojega romana Zaziban dih Radka Denemarková za ta prevod lani dobila nagrado Magnesia Litera. Tega sem bila zelo vesela. Mislim, da je čudovito, da nagrado Magnesia Litera podeljujete tudi prevajalcem. Prevajanje je svojevrstna umetnost. Sama si ne bi upala prevajati, čeprav govorim tekoče romunsko. Kajti prevajati ne pomeni le nadomeščati, se pravi najti znano besedo v svojem jeziku in jo zamenjati z besedo iz tujega jezika. Besedi se morata ujemati, kar je dosti bolj zapleteno. Prevajalec mora ponovno ustvariti zven izvirnika. Umetnost prevajanja je videti besede tako, kot te besede vidijo svet. Prevajanje zahteva notranjo nujnost, ki izvirniku približa popolno drugačnost, kolikor se le da. Priti v bližino teh oči je izjemno težko. Je velika umetnost.
Romunščine sem se naučila precej pozno, pri petnajstih letih, ko sem iz naše vasi odšla mesto v srednjo šolo. Vendar mi je ta jezik postal samoumeven šele nekaj let kasneje, ko sem že študirala in ob tem delala v strojni tovarni. Tam sem iz nemščine v romunščino prevajala navodila za novo uvožene stroje, čeprav nisem imela pojma, kako ti delujejo. Prevajala sem mehansko, besedo za besedo. Poleg tega sem morala cel dan govoriti romunsko, saj nihče okrog mene ni znal besedice nemško.
Vsakič, ko se je isti objekt premaknil iz enega jezika v drug jezik, se je zgodila preobrazba. Doumela sem: materni jezik poseduješ brez kakršnegakoli truda. Je dota, ki je niti ne opaziš. Potem ga presojaš s stališča nekega drugega jezika, ki je prišel kasneje in prihaja od nekod drugod. Materni jezik je tako trenuten in brezpogojen kot tvoja lastna koža. In prav tako ranljiv, če je podcenjevan, zaničevan ali celo prepovedan. Težko je bilo tistim, ki smo odraščali v vasi, kjer se govori v narečju, in imeli borno srednješolsko znanje standardne nemščine, nato pa prišli v mesto, kjer se govori standardna romunščina. Prvi dve leti mi je bilo laže najti pravo ulico v neznanem delu mesta kot najti pravo besedo v standardni romunščini. Romunščina je bila zame kot žepnina. Komaj sem si zaželela nekaj lepega iz izložbe, že sem ugotovila, da mi je zmanjkalo denarja, da bi si to kupila. Toliko besed nisem poznala; tiste, ki sem jih, pa k meni niso prihajale dovolj hitro. Danes vem, da me je takšno obotavljanje v tujem jeziku potisnilo pod raven mojega mišljenja in mi dalo čas, da sem lahko občudovala preoblikovanje objektov prek romunskega jezika. Vem, da sem lahko srečna, da se je to zgodilo. Lastovka se je nenadoma pojavila v drugi luči: v romunščini se ji reče rindunica, kar pomeni sedeti v vrsti. Njeno poimenovanje sugerira, kako se lastovke v vrsti posedejo na žico, blizu druga drugi. Vsako poletje sem jih videvala v naši vasi, še preden sem poznala romunsko besedo. Osupnilo me je, da ima lastovka v tem jeziku tako lepo ime. Vedno bolj sem se začela zavedati, da ima romunščina besede, ki so bile bolj čutne, bolj v skladu z mojo percepcijo, kot pa moj materni jezik. Tega niza preobrazb res ne bi hotela zgrešiti. Ne v govoru ne v pisanju. V mojih knjigah ni enega samega romunskega stavka. Toda romunščina je vedno z mano, ko pišem, saj je priraščena v moj pogled na svet.
Podobe vzklijejo iz prostora med jeziki. Vsak stavek je odseva pogled na svet, ki ga na svoj unikaten način ustvari njegov govorec. Vsak jezik vidi svet drugače, izumlja celoten slovar iz svoje lastne perspektive in ga na svoj način tkuje v mrežo slovnice. V vsakem jeziku znotraj besed sedijo drugačne oči.
Drugi razlog, zakaj ne znam prevajati, je moje nezaupanje do jezika. Dan preden sem emigrirala iz Romunije, se je moja najboljša prijateljica prišla poslovit od mene. Objeli sva se misleč, da se ne bova nikdar več videli, saj meni ne bo več dovoljeno vstopiti v Romunijo, ona pa ne bo smela zapustiti države – nisva se mogli odtrgati druga od druge. Trikrat je že odšla skozi vrata, pa se je vsakič vrnila. Šele četrtič me je spustila in odkorakala stran po dolgi cesti. Cesta je bila popolnoma ravna in videla sem njeno bledo jakno, kako se je manjšala in bolj kot se je oddaljevala, bolj se je nenavadno svetlikala. Ne vem, ali je bilo za to lesketanje krivo zimsko sonce – tistega dne je bil februar – ali se mi je v očeh bleščalo od solz ali je bila morda jakna narejena iz svetleče tkanine, nekaj pa vem zagotovo: ko sem jo gledala odhajati, se je njen hrbet svetlikal kot srebrna žlica. Če bi morala najino slovo intuitivno opisati z besedo, bi mu rekla srebrna žlica. In to je tudi najboljši opis tistega trenutka. Ampak kaj ima srebrna žlica opraviti z jakno? Prav nič. In nima tudi nič opraviti s slovesom. Vendar v poetični podobi druga drugo potrebujeta.
Zato ne zaupam jeziku. Iz lastne izkušnje vem, da se jezik mora, če hoče biti točen, vedno polastiti še nečesa, kar mu ne pripada. Vedno se sprašujem, zakaj so besedne podobe tako tatinske in zakaj si najbolj prikladne primerjave prisvojijo lastnosti, ki jim ne pripadajo. Samo izvirne domislice se približajo resničnosti. Šele ko percepcija izropa to drugo, ko objekt zgrabi in izrabi material tega drugega – šele ko to, kar se v resničnosti izključuje, v stavku postane verjetno, se stavek lahko uveljavi proti resničnosti.
Vesela sem, kadar mi to uspe.
