Nemški ovčar poleg deklice

Nemški ovčar poleg deklice na črno-beli fotografiji z zamegljenim ozadjem na severni steni tvoje sobe za pisanje nad garažo ob hiši poleg pokopališča. Tako deluje moj jezik. Prostor prsta ob prostoru dlani ob prostoru podlahti ob prostoru nadlahti ob prostoru ramenskega zgloba ob prostoru desnega prsnega krila v prostoru trupa. Posamezne besede živijo same zase, avtonomni teritorij so, kot prebivalci gorskih kmetij se sestavijo v telo le ob praznikih in vojnah. In tvoj jezik? Soodvisnost in vzajemnost. Besede kot vrsta školjk, ki jih naplavlja na obrežje zaliva blizu tvoje hiše (v mojem jeziku). Prilepljene so ena na drugo, opirajo se na trdnost, ki se opira nanje. Crepidula fornicada, rečeš in prevajaš dalje.

Praviš, da je treba besede prijeti, da same besede držijo, ko jih neseš iz jezika v jezik. Potem govoriva o maniraptorjih, dinozavrih, ki so pred 140 milijoni let razvili gibljiv sklep v zglobu prednjih okončin, bili sposobni zgrabiti in zadržati. Deinocheirus mirificus v newyorškem Ameriškem prirodoslovnem muzeju, ogromne roke, najdene v Mongoliji.

Med hišo in pokopališčem raste grmičevje. Še malo in izgubilo bo zadnje listje. Z verande se že vidijo nagrobni kamni. Veliko zastavic ob grobovih. Zastavice v mojem jeziku, spominska obeležja v tvojem. Označujejo grobove vojakov. Nekateri padli v minulih vojnah, nekateri v vojnah, ki minevajo kot živo rdeče listje na grmičevju. Vse bolj prepustna meja.

Sanjam besedo, jo izgubim v trenutku prebujenja. Ne razumem je, v sanjah, besede v tvojem jeziku. Poskušaš razložiti, znova in znova. Ne gre. Beseda noče v moj jezik. Primeš steklenico, pokažeš zamašek. ne nehaš razlagati. V jeziku brez besed rečeš, v jeziku sanjavo nemem rečeš, da ta beseda ne prepušča ene strani v drugo, da je sama tako vase zaprta, da ne prepušča niti besede neprepustnost, moje, tvoje, besede kogarkoli za prehajanje na drugo stran.

Popolna tema, ko prideva na obrežje. Korak se mehko vdira, a je pretemno, da bi bili odtisi vidni. Vonj po morski travi. Zašumi, ko jo pohodim. Kot da ima, posušena, v sebi še živ jezik, ki se hrani z naključnim korakom. V mraku se skorajda zaletiva v dva ribiča, njune palice molijo kot antene proti odsotnosti zvezd. Ko se vračava, se ena upogne. Stojiva in gledava svetlikanje ure na ribičevem zapestju, ko zateza rolo, sled na mirni gladini temine, škrge besede hlastač v mojem jeziku, ki utripajo v divjem boju, škrge besede snapper, ki jo izreče drugi ribič v tvojem.

Zelo pozna sva. Le tri strani teksta, a prevajanje se je zavleklo. Vse do zadnjega si vlekel pomene iz stavkov, odpiral slovar, preverjal možnosti za rešitev. Za vogalom zaviješ po cesti, ki pelje čez pokopališče. Razlika med mojim in tvojim jezikom je tudi, da moj jezik ne dovoljuje avtomobilom peljati po sredi pokopališča, mimo grobov, med šesto in sedmo vrsto proti južnemu izhodu. Še manj dovoljuje stavek, ki ga izgovoriš v svojem jeziku in ga prevedem nezadostno, tako, kot prevajamo sanje: Čez pokopališče te varno prepeljem domov.