Jeanne je zaklepala kolo, in premišljevala, ali je mogoče kupiti razrasel hrast z mogočnim grčavim vejevjem, potem pa si je pogladila lase, in si poravnala krilo. Ni računala s tem, da ga bo morala pred neznancem sleči. Večinoma ji to ni predstavljalo težav, toda tokrat je bilo drugače. Zdravnik je njen trebuh otipal z zanj verjetno običajno hladnostjo, medtem ko si je Jeanne razgaljene prsi pokrila z obema rokama. Ni bila vajena ne imeti grešnega telesa, ki jo je ves čas delalo vidno in prisotno, nenadoma pa je bilo isto telo samo predmet pregledovanja nekega človeka, ki se je odločil odpreti kliniko v prvem nadstropju vogalne hiše, z dolgimi, ozkimi hodniki. Jeanne je dolgo prepričevala svoj notranji jaz, ki je zdaj končno klonil. Nenazadnje je šlo le za preprost zdravniški pregled, si je prigovarjala, in morebiti tisto, kar je z bolečino rezalo vanjo, ni vredno prave pozornosti.
Zdravnik z njo ni ravnal usmiljeno in še manj pokroviteljsko, pač pa je vanjo skandiral vprašanja—Ali ima redno spolno razmerje?,—Ali jemlje opij?,—Je njen urin običajne ali temnejše barve? Sprenevedala se je, da ga prav ne razume, nato pa je odgovarjala odsekano. Nenazadnje ni imelo smisla pojasnjevati kompleksnosti odnosa s Charlesom, in tudi ne tega, kako zelo učinkovito zdravilo, v vseh pojavnih oblikah, je bil opij, ko si se moral vsakodnevno spopadati s površnostjo pariškega življenja; kar je zadevalo njen urin—nikoli se ni ukvarjala z njegovo polnostjo ali praznino, zgolj z učinkom, ki ga je imel v ustih nekdanjega ljubimca. Zaprla je oči, ko je zdravnik na njen prsni koš položil kovinsko napravo, iz izkušnje je vedela, da je tako lažje prenesti. Zunaj je ponovno začelo deževati, in Jeanne je skozi priprte veke zbrano prisluškovala zvoku kapelj in morebitnim drugim vdorom—veje hrasta so udarjale ob zunanjo steno hiše. Treba bi jih bilo porezati ali drevo nagniti proti ulici, toda zdravnik očitno ni zmogel vsega—posvečati se pacientom in hkrati skrbeti za red onstran ordinacije. Naslanjal se je na Jeanne, suhljat, vendar vseeno zgoščena človeška masa, iz katere je vela neverjetna moč. Bil je ponosen na svoj poklic, in s tem tudi na menda povsem novo napravo—stetoskop, ki ga je, kot je pojasnil, izumil nek Francoz. Jeanne je pozabila njegovo ime tisti hip, ko ji je zdravnik povedal.
Ko je preposlušal njena pljuča, jo je prosil, da se obrne, nekajkrat z roko udaril po hrbtu, spet uporabil stetoskop, nato pa je se je lotil ustne votline, se z levo roko nekoliko naslonil na njeno spodnjo čeljust, le rahel pritisk, nič več kot to, in jo prosil, da iztegne jezik. Končno je dejal, naj se z obrazom navzgor ponovno uleže; z obema rokama je pritiskal levo stran trebuha, in ko se je začel z milimetrsko natančnostjo pogrezati v desno polovico, je Jeanne zakričala. Zdravnik je presenečen, celo pretresen zaradi tega, kar sta skupaj odkrila, odskočil. “Se opravičujem,” in po kratkim premolku, “Lahko se oblečete.”
Razgrnil je zavese in se vrnil k mizi.
Jeanne je v ustih občutila trpko-sladek okus, kot tedaj, ko jih zalije kri, in presenečeno ugotoviš, da je to okus zevajoče praznine. Glavo je vtaknila pod perut bluznega ovratnika, saj je slutila, da bo to, kar bo sledilo, omajalo njeno odločenost, da je bolečina zgolj malenkost, bežni dregljaj, ki bo slej ko prej, minil.
“Gospa Duval, bojim se, da trpite za boleznijo, ki je neozdravljiva. Se pravi, tudi če bi prišli prej, bi vam težko pomagali.”
Bila je hvaležna, da je zdravnik z njo ravnal, kot da je vredna resnične pozornosti. Tuberkuloza je bila splošno razširjena bolezen, nenazadnje je prav tuberkuloza povzročila skoraj tretjino smrti v tedanji Evropi. Tako so vsaj trdili časniki, toda ta moški je Jeannino dramo uspel ne samo personalizirati, temveč jo tudi zajeti s pravimi besedami. Kar se je pričakovalo od nje, je bilo, da bo zdržala pritisk, in če si je pri tem dovolila kanček samopomilovanja, ni moglo škoditi. “Bom umrla?”
Zdravnik se je blago nasmehnil. “Vsi bomo nekoč umrli. Toda v vašem primeru, predvidevam, nimate več kot leto dni, morda celo manj.”
Jeanne je čutila, da jo bo zdaj zdaj spodneslo. “Mar res ni mogoče ničesar narediti?”
“Lahko vam priporočam toplice, oddih v toplejših krajih . . .”
“Na Haiti se zagotovo ne bom vrnila . . .”
“S toplejšimi kraji sem mislil na jug Francije, priporočljiva bi bila tudi dietna prehrana, čim manj stresa . . .”
Zdelo se ji je, da z rokami prekrižanimi na prsih, z ustnicami spremenjenimi v grimaso, ne bo mogla nikoli več dvigniti pogleda. Zunaj se je valjal mračen, iztekajoč se marčevski dan, in zdravnik ji je pravkar oznanil, da je brezupen primer. “Ali ni ničesar?”
“Želel bi si . . . Normalno pa tuberkuloza zahteva svoj čas. Ljudje z boleznijo lahko živijo nekaj let, in pri tem sploh ne čutijo bolečine, celo nasprotno, nekateri se šele tedaj začnejo zavedati sveta okoli sebe, toda . . .”
Ta kratki zamolk je Jeanne omogočil, da se je—v zapuščeni rečni strugi—pobrala s tal. Stisnila je dlani.
“Bojim se, da sem odkril izrastek v vašem trebuhu.”
“Izrastek?”
“Tumor. Po vsej verjetnosti maligen. Dvomim, da bi operacija pomagala.”
“Zakaj ne?”
“Precej velik je, tik ob steni vašega trebuha, zelo jasno ga čutim . . .”
“Tudi jaz,” je dejala Jeanne, in sunkovito vstala. Njen pogled je bil fiksiran v zdravnikovo mizo, katere površina se je bleščala kot zamegljeno staro ogledalo. Če bi približala obraz, bi verjetno lahko v njem ujela svoj odsev—utrujen, na meji izčrpanosti. Prišla je do sem, in zdaj je, kar je. Njeni skoki v prazno so ji prinesli malignega raka. Po zdravnikovih besedah ni bilo moč reči, kako daleč je napredoval, toda operacija ne pride v poštev.
“Je kaj, kar moram še vedeti?”
“Nimate prav veliko časa. Počnite, kar vas je volja . . .” Zdravnik je vstal. Pregled je bil končan, diagnoza jasna. Odšel je do vrat in jih odprl.
Jeanne se je na pragu obrnila—ničesar ni mogla spremeniti, lahko pa je zastavila še zadnje vprašanje. “Ali bom umrla boleče smrti?”
Zdravnikov obraz je prečila senca, kot da je sredi ravnice naletel na nepričakovano oviro. “”Ne sploh ne. Prišlo bo do zastrupitve krvi in končno do zastoja srca.”
“Kot bi zaspala?”
“Recimo.”
Jeanne je stopila na prodnato dvorišče, kjer je jata črnih ptic, okopana v dežju, plesala v popoldanskem mraku. Zazrla se je v valovanje lesketajoče se skupine. Na nek način je začutila olajšanje. Nekoč jo je Charles vprašal, ali ve, kje umirajo ptice selivke. Tedaj mu je odgovorila s sramežljivim nasmeškom, zdaj pa so bile stvari bolj ali manj jasne.
sneg sredi marca
Jeanne je zadnje tedne sanjala, da se je vrnila v hišo svojih staršev. Da bi rešila, kar se je rešiti dalo. Svilene blazine, očetove knjige, in mamine zlate uhane, batik, porcelan, in kar je še bilo tega. Ko se je zbudila, je v ustih čutila vonj po dimu in po licih so ji tekle solze. Ni vedela, kaj je bilo resničnejše, te sanje, ali življenje, ki ga je živela. Za njo je ostalo razdejanje, le njeno utrujeno telo je še porivalo naprej, pa še njemu je bil zdaj oznanjen omejen rok trajanja. V nočeh, ki jih je preživela na pariških ulicah, med prisluškovanjem korakom moških in žensk, ki so še vedno hiteli po opravkih, ali pa samo domov, je doumela, da ni imela ničesar, da bi lahko gradila, in za kar bi se lahko poganjala. Sile je lahko uperila samo še v to, da bi se naučila gledati. Ko se je sprehajala med sadjem na tržnici, je narahlo priprla veke, in si ogledovala stvari, kot da jih vidi prvič—z očmi se je ustavljala na še zelenih, trdih češnjah in kokosovem orehu, ki je v sebi skrival le malo vode, ter presenečeno ugotovila, da ni bilo več tistega občutka prej—kako lahko to uporabim, pač pa samo še, všeč mi je, in tudi ko je opazovala mlade moške, ki so v pariških agencijah kupovali karte za ladje, si jih ni več želela, pač pa se je zadovoljila samo še z ogledovanjem njihovega razkazovanja.
Zdaj ko je bila spet samska, se ji ni bolje godilo kot takrat, ko je bila s Charlesom; zdaj ji je bilo jasno, da je vsak od njiju želel nekaj drugega—Charles je gojil željo, da bi se ga spominjali, Jeanne pa je želela le preživeti—to je bila po njenem najgloblja človeška želja, ki je ni bilo moč poraziti, toda zdaj se je nenadoma vse spremenilo; postala je raztresena in tesnobna, in četudi si je včasih popevala stare popevke iz La Reve, je bil srednji ton uglašen temneje, predvsem pa so se toni ponavljali, kot da čudno lebdijo v pričakovanju tišine. Nekaj v njej je vedelo, da ji ne bo prizaneseno. Zdaj se ni mogla okleniti ničesar več, še najmanj spomina na ljubezen. Tu in tam so pred njo še poblisknili poljubi v temačnih ulicah, ko ji je Charles na uho šepetal neumnosti, jo stisnil ob hladno steno, in ji šel z roko v lase—pod nogami je občutila blato in v ustih Charlesov vlažen jezik, toda nekatere stvari so bile očitno nepovratne. Strast se je nahajala zunaj nje. Kar sta že imela s Charlesom, je bilo resnično, nato pa se je razpršilo, in izgubilo stik z njima. Premišljevala je, ali naj mu napiše pismo. “Najdražji Charles, hvala za vse trenutke, toda moram ti priznati, da me je najino skupno življenje utrudilo.” Ne, predolgočasno. “Dragi Charles, moram ti povedati, da umiram.” Preveč sentimentalno. “Dragi Charles, pogrešam te.” To pogrešanju je bilo iskreno, vendar preveč naivno.
Njene oči, tudi med sprehodi, so bile bolj in bolj uperjene v tla, dokler ni v njej zrastel toliko kot upor do mesta. Verjetno je šlo samo za to, da se ga je naveličala. Izleti na podeželje, posebej ob lepem vremenu, so postali nekaj samoumevnega. Najprej je hodila do polj in jas na robu mesta. Vse bolj in bolj je raslo prepoznanje, da se v njej ne more več odkrhati razpoka, in ne glede na to, da je doslej verjela, da ima toliko življenj kot ima reka pritokov, toda nenadoma je bilo jasno, da je ogenj v njej pogorel. Če je še pred nekaj tedni mislila, da je preveč trmasta, da bi se jo dalo uničiti, je bila nenadoma postavljena pred dejstvo. Življenje, si je mislila, jo je premagalo. Spoznanje, ki je prišlo, je bilo več kot trpko: nikoli ni našla načina, kako se znebiti vseh oblik obveznega mišljenja in vedenja—bili so nastopi v La Reve in bilo je poziranje v slikarskih ateljejih, toda nič od tega ji ni pomagalo iznajti načina, kako svoji divjosti dati obliko.
Ob določenih dneh se ni več vrnila v Pariz, bodisi k svojim v Chateau Rouge, ali pa v najeto hotelsko sobo, pač pa so njeni izleti postajali čedalje daljši; ko ni mogla več hoditi, si je kupila vstopnico za vlak, se odpeljala dve, tri postaje, izstopila na poljubni lokaciji, ter po krajšem tavanju prespala na robu jase, kjer je polovico dneva nabirala robidnice, in si z njimi polnila žepe. Samo tedaj je nekaj v njej zasijalo in ji vrnilo tisto, kar je bila nekoč. Deklica, ki je ob zgodnjih jutrih pripravljala mizo za zajtrk, razporejala žlice in globoke krožnike, ter verjela, da se bodo stvari zgodile, kot se morajo zgoditi.
Od vstopne postaje Gare du Nord do izstopne postaje, je moralo preteči tri ali štiri ure; ko je izstopila, je hodila nekaj kilometrov, in poskušala misliti na nič. Noge je niso nosile kot bi si želela, zato se je ponavadi vsedla kar na tla, se prislonila ob deblo drevesa, vzela pest zemlje, in jo začela ovohavati. Njeno telo se je postaralo in obnemoglo in edino kar je še hotelo, je bilo nagibanje k zemlji; zemlja jo je edina še lahko nahranila. Pomislila je na izraz na obrazu zdravnika, ko ga je vprašala, ali bo umrla. Bilo je to prijateljsko vprašanje, postavljeno v trenutku zaupnosti, čeprav je bilo porojeno iz velike utrujenosti. Verjetno je upala, da zdravnik ve več, in ko se je izkazalo, da temu ni tako, je upala samo še, da bo doživela uvid ali nekaj. Te zadnje priložnosti ni hotela zamuditi. Zazrla se je v noč, ki se ji je zdela spremenjena v polni beli zrak. Če bo dovolj dolgo strmela, se je prepričevala, bo morda tisto, kar je bilo do tedaj skrito, postalo vidno. Njeni na Haitiju so verjeli v takšne stvari; utrujeni od težaškega dela na očetovih poljih, so si pod večer zakurili ogenj, in si pripovedovali, da v notranjosti zemljine samote, hladu in jalovosti, vzhaja prijateljica luna.
Vlegla se je, in za hip, samo za hip, ter zaprla oči. Ni bilo samo to, da je bila naveličana Pariza, in nenazadnje verjetno tudi svojega življenja, in da je potrebovala tišino, pač pa, da je zdaj končno razumela, čemu sneg—moral je zapasti, vsako leto, to je bil edini način, kako naravi odrediti spanec.
Jeanne se odpravlja v gozd
Mesto je zapustila šele pozno popoldne.
V kupuje vlaka je bila v nekem trenutku čisto sama, in zdelo se ji je, da zvokdrdranja daje trajanju neko stalnost, morda celo negibnost, kar bi njo, ki je bila vajena pospeševati svoje življenje, lahko pahnilo v žalost, toda prisegla si je, da jim ne bo pustila zadoščenja—da bi jo gledali, kako propada; želela si je le izstopiti iz vsega, kar je poznala, in kar ji je bilo nenazadnje vsiljeno.
Žametne, do tal segajoče zavese, ki jih je zagrnila v hotelski sobi, niso bile slovo od enega prostora, pač pa od Pariza nasploh. Če bi Charles, ta veliki ljubitelj ceremonij, vedel za njeno gesto, bi bil verjetno ponosen nanjo, manj pa bi bil navdušen nad tem, da je izstopila v neki vasici, ki ji ni poznala imena. Vedela je le, da potuje proti jugu. Med strmenjem skozi okno vlaka in v gibljivo arhitekturo oblakov, se je spomnila, kako je neko dekle iz La Reve izginilo. Šele po več tednih iskanja, in ko so že vsi mislili, da je izginila v nevidno brezno, so njeno truplo, razčetverjeno in pohabljeno, našli na jugu. Policija ni ujela storilca, čez čas so rekli, da se je odselil v neko drugo deželo. Jeanne si je najbolj zapomnila fotografijo polja v časopisu, kjer ni bilo nobenih sledov zločina, niti sledu o tem, kar se je zgodilo. Pozimi, stisnjene v preoblačilnici, so se dekleta včasih šalila, da jih zebe, in da bi šle malo na jug. Ena od njih je, seveda v šali, dejala, pa ne predaleč na jug.
Na peronu je vladala megla, ogrnila se je v lahek plašč, pod katerim je imela le do tal segajočo marelično obleko, že tolikokrat oprano in posušeno na sivkastem soncu, da si skoznjo zlahka zaslutil utrujeno telo. Za hip se je ozrla za vlakom, morebiti, da bi ujela zamegljeno okno, kamor je, iz čistega dolgčasa, zapisala svoje ime, vendar je že izginil. Pod brado si je zamrmrala, da verjetno nikjer ni varno, ne tu, ne v Parizu; razlika je le ta, da je na podeželju vse imelo svoje natančno določeno mesto, le ona je bila tujek, ki so mu že v Parizu odvzeli papirje. Kot v prividu jo je sredi mesta obkrožila gruča žandarjev, in zahtevala, da jim sledi na postajo. K skreči pri sebi ni imela opija. Ko so ji ukazali, naj odloži osebno lastnino, in si sezuje celo čevlje, je bilo jasno, da jo je nekdo prijavil. Opij v manjših odmerkih in za zasebne potrebe je bil dovoljen, nekontrolirana prodaja pa je bila kazniva. Tega se je Jeanne zavedala, vendar ni imela izbire. Z bulo v trebuhu se je njen manevrski prostor zožil. Ko si je odvezovala vezalke, je eden od žandarjev z roko segel v njeno grivo.
“Pol pravte, da so to lasi? Men se to bol zdi kot volna . . .”
Drugi mu je odgovarjal, da so to vendarle lasje, čeprav manj lepi od las belk. “A ne vidš, da ne padajo, stojijo pokonc. Ona si jih je sam tko nardila, sej veš, za ns, belce . . .”
“Jest se nkol ne bi dotaknu črnke . . .”
“Pa sej si se je glihkar . . .”
“Mislm, ej, na un način . . .”
“Pravjo, da so njihove pičke velikanske in ko si enkrat notri, se zgubiš . . .”
Jeanne je tiho dihala, stala tam, poklapana, in poslušala ta dva polnokrvna Francoza. Ni vedela, kdaj natanko je razprava postala naporna. Žandarja sta od njenih las in vulve prešla h komentiranju njenih negroidnih potez, ki se jima niso zdele tipične.
“Prosim lepo,” je v njuno vse bolj živahno razpravo posegel tretji žandar, masiven, brkat moški. Na njem je bilo nekaj dobrodušnega, toda le prvi hip. Od Jeanne je zahteval dokazilo o stalnem bivališču. Zrla je v nedoločno točko, že dolgo je, odkar je pripadala samo enemu kraju, kaj šele, da bi si v njem zmogla najti stalni dom. Brkati ji je prinesel kozarec vode in potem dolgo časa nepremično strmel vanjo. Umaknila je pogled. Ni imelo smile pojasnjevati, še najmanj tega, kar se ji je tisti hip pletlo po glavi, namreč da so tudi zvezdna telesa samo navidez razporejena na način, ki približno spominja na neko obliko, na nekaj, kar ima smisel.
Po šestih urah zasliševanja so jo izpustili. Pod pazduhami je imela potne srage, in njena edina misel je bila, najti prosto pot med nepredvidenimi zankami, ki jih je ustvaril Pariz, mesto, ki je požrlo vso njeno čistost in vse njene sanje.
Prostor, proti kateremu je zdaj stopala, je bil razdeljen v skromne parcele, kjer je rasla zelenjava. Zelje in rdeča pesa v rahlo zaokroženih linijah, repa, ki se je šopirila pred nasadom fižola, ki se je vzpenjal po ozkih leskovih vejah. Gredica krompirja se je odpirala proti robu gozda. Narava se je začela prebujati, čeprav so bila tla še vedno prekrita s počrnelimi listi, v zraku pa je bilo slutiti vlago, ki je zlahka zašla v pljuča, in te prikovala na posteljo. Toda Jeanne za vse to ni bilo mar—na ta kraj je prišla roditi, kar se je nahajalo v njenem trebuhu. Obstajala so različna poimenovanja, zdravnik je temu rekel tumor, za Jeanne je bil nedonošeni otrok, ki se bo vrnil v gozd, tako kot se nazadnje vse vrne v gozd.
Z rokami je otipala eno izmed gredic, se prepričala, da bo zdržala njeno težo, ter se nato vsedla. Naselje, drobne hiške vojaškega videza, so bile ravno toliko oddaljene, da so ohranjale skrivnost. Jeanne je videla, da je nek moški odprl vrata, in dolgo nepremično strmel v njeno smer, kot da premišljuje, ali je resnično videl žensko, ki je prečkala polje, ali pa je šlo le za privid, nato pa se je vrnil v hišo, v kateri je že dolgo gorela rumenkasta svetloba.
Jeanne je nekaj časa gledala v nebo; zdelo se ji je, da vidi obrise oblakov, ki so se, če si dovolj dolgo strmel, gibali od desne proti levi in potem od leve proti desni, verjetno odvisno od vetra. Na Karibih je, ko si je zaželela miru, hodila k morju, in opazovala oblake; ko se je veter dvignil, jih je dvignil in osmislil. Tam je lahko določila, se bliža zora, ali bo nebo znova nebo dneva, ali pa se bo nadaljevalo samo kot noč, tu pa si je lahko izbrala zgolj mesto, kjer naj bi zaspala. Pogled ji je odromal proti vaškim hiškam, kjer so druga za drugo ugašale luči. Tisti kmet, ki ga je vznemirilo dekle z blatnimi čevlji, je zdaj verjetno s kosmato roko segel ženi čez bok, ter zatulil na hodnik, naj mačke, ki so morda edine vohale veter, utihnejo.
Zeblo jo je; z rokami se je objela okoli kolen. Začela si je popevati Waiting for that day Georgea Michaela. Kompilacija črnskega ritma in bas kitare ji je popravila razpoloženje, potem je odnehala in se potopila v napor, zaupala v nadaljevanje: gredice, oblaki in gozd, vse bo še naprej obstajalo, nič se ne bo spremenilo—tudi ko nje več ne bo. Narava je drugačna od ljudi, predvsem pa se ne spominja. Nekaj, kar je uničeno, naslednje leto spet vzcveti, kot bi se ne zgodilo nič nenavadnega.
Ni vedela, kdaj je zaspala, in se vzbudila šele, ko je nedaleč stran zaslišala nenavaden zvok. Kot bi nekaj klicalo med krošnjami dreves. Za hip se je zbala, toda potem je samodejno priprla oči in zagledala jelena, ki je s hrapavim jezikom mulil liste grmovja. Njegov kožuh se je čudno svetlikal. Jeanne je bila nekaj hipov presenečena ne toliko nad njegovo pojavnostjo, pač pa nad jasnostjo videnega, potem pa se je nekaj v njej zahvalilo za ta obisk. Pomislila je, da podoba srnjaka ne more biti slab znak za nov začetek. Kako dolgo bo še trajalo? Če je dobro pomislila, se v tem času ni zgodilo nič pretresljivega, pa tudi nič nenavadnega. Tja, kamor bo odšla, bo vzela spomin na črnino, sredi katere je zagledala jelena, in hvaležnost nad tem, da se je ustavil ravno pred njo.
14. Žalovanje
Kljub vsem Charlesovim naporom, je bila pisalna miza natrpana kakor montmatrsko pokopališče. Posesal je tla, pomito posodo zmetal v omaro, odprl okno, toda miza z nagrmadenimi knjigami in papirji, je predstavljala oviro. Vsakič ko je hotel odložiti lap-top, je moral odriniti kup, pri čemer je nekaj knjig padlo na tla; odbrcnil jih je z nogo in zaklel. Nekatere od teh ljudi, ki so napisali te knjige, je spoštoval, spet druge je preziral, toda nobene od knjig nikoli ni zavrgel.
Postavil se je pred okno, in se pretegnil. Dnevna soba se je kopala v mlečnati svetlobi, le pod okni, tik nad tlemi, je še vedno vladala tema. Pomislil je, da bi moral preveriti pošto, opravilo, ki je po nekem nenapisanem pravilu pripadalo Jeanne (pisma je imela navado vleči iz reže v nabiralniku, zaradi česar sta se nekajkrat sprla), toda zdaj ni mogel več računati nanjo. Občutek je bil, da je prenehala bivati v tem svetu, in da je odšla v drug kraj, kjer je človeško življenje brez pomena. Najprej, ko so jo razglasili za pogrešano, je sicer mislil, da je odšla od njega, samo od njega. Nekaj kolegov iz službe mu je kar po elektronski poti izreklo sožalje; naključne znanke na cesti pa so ga opazovale s tisto iskrico v očeh, ki je sporočala, da bodo zdaj, ko je spet prost, v pravem trenutku napadle.
Prižgal je televizor in nekaj hipov zrl v obraz televizijske napovedovalke. Ni se mogel odločiti, je grda, ali samo plehka. Karkoli je že bilo, Charles še ni mogel sprejeti vsakdanje francoske stvarnosti. Tako kot ga je pred dvema mesecama in pol, ko sta se z Jeanne podala v pacifiško otočje, dajala vznesenost, tako je zdaj njegovo telo zasedla topa utrujenost, ki je imela pred očmi le eno: izbris iz obličja zemlje. Ko se je kakšen dan po vrnitvi odločil preležati v postelji, pri čemer ni zmogel niti toliko moči, da bi si skuhal čaj ali pojedel polovico bagete, si je prigovarjal, da gre zgolj za odpor ljudi, ki se vračajo z dolge pustolovščine.
Vrnil se je k lap topu, pregledal maile. Še enkrat je kliknil na spam, trash box, vendar ni bilo ničesar. V resnici je potreboval samo en stavek: “Odločila sem se odditi, ker sem sprevidela, da ne zasledujeva istih ciljev.” Ali pa: “Želim ti lepo življenje, prepričana sem, da ti bo bolje brez mene.” Toda če je bil Charles iskren, Jeanne nikoli ni pisala takšnih stavkov. V resnici je bila, sploh v zadnjih tednih, precej molčeča. Sedela je na kavču in brala, ali pa je samo zrla predse, kot da se o nečem odloča. Ko jo je Charles pogledal, mu je vrnila nasmeh, kot da ga skuša pomiriti. Odločil se je, da ji bo dal čas, morebiti mora stvari samo premisliti, premleti v sebi, potem pa bo spet stara Jeanne, ni pa slutil, da bo šla tako daleč in se bo izgubila v tistem gozdu, čeprav v resnici niti ni vedel, kako daleč je šla. Bilo je samo dejstvo njenega izginotja in njegovega praznega mailboxa. Zjutraj, preden se je dvignil s postelje, je potreboval nekaj hipov, da je dojel, v kakšni situaci se je znašel. Nekaj globoko v njem mu je prigovarjalo: Lahko živim s tem. Čez čas se bom lahko spoprijel s tem. Toda le nekaj hipov kasneje je iskal primerjave, s katerimi bi sebe najbolje opisal. Morda je kot tisti kmet iz neke pesmi, ki se je, ko je bilo njegovo polje požgano, preselil v Novo Zelandijo k hčerki, potem pa je strmel skozi okno in mislil, da je njegovega življenja konec. Ne, to, da misliš, da te je Zemlja premagala, je preveč patetično, je pomislil Charles. Bolj mu je ugajalo, in ne glede na to, kako čudaška je že bila ta podoba, da je njegov položaj podoben položaju tistih žensk, ki izgubijo nedonošenega otroka – vedo, da je iz njih spolzelo življenje, vendar hkrati ni nobenega trupla.
